× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Ali ste vedeli - Rudnik železove rude v Celarjih

Na pobočju strmega hriba, visoko nad Celarsko domačijo v Smrečju, so v 19. stoletju kopali železovo rudo. Od takrat je minilo že mnogo let in čas je skorajda zabrisal sledi vhoda v rov rudnika.

Objavljeno: 5.12.2013 10:06:53 | Tiskaj | Pošlji
Sredi gozda, med drevesi in podrastjo zeva v tleh majhna odprtina, okoli katere krušljiva zemlja in prod ovirata vstop v rudnik. To sicer ni pravi vstop, bolj kot vstopaš se splaziš v notranjost rova. Ta je na začetku ozek, kasneje pa se odpre, tako, da je možna sklonjena ali celo normalna drža pri hoji. Tla so blatna, stene kamnite in vlažne, opornih stebrov ni, prav na koncu rova pa je nekaj kapnikov. Dolžina rova je 38 m. Razvidno je, da je bilo v notranjosti več rovov, vsaj še pet, ki pa so zasuti. Rovi se nahajajo na nadmorski višini od 577 m  do 598 m  v razdalji dobrih 100m.

Dobro so  še vidni odvali izkopanega materiala in še sedaj je možno na površini najti majhne vzorce železove rude, to je limonit. V roki čutite, da so te rjave kamnine občutno težje od apnenca.

Tukajšnji domačini so Celarsko področje rudniških rovov imenovali Za Rudo ali V Štolmih. Ta dva ledinska imena sta se ohranila do današnjih dni. Pripovedujejo, da je Celarski Janez, ki je bil rojen sredi 19. stoletja večkrat pripovedoval o rudarjenju v tamkajšnjih rovih. Spomin mu je segal nazaj v otroška leta, ko so v Celarski bajti še prebivali rudarji, ki so prišli iz drugih krajev. Med njimi sta bila tudi Čemaž in Maver, katerih otroci so še poznejša leta prihajali na obisk v Celarje. Nakopano rudo so z vozički vozili iz rovov in jo prali pri Grogu, takrat so tej hiši rekli »farbenhaus«, nato pa tovorili v Železnike. Pri pranju se je izločala rdečkasto-rjava barva, ki so jo v obliki prahu shranjevali v zabojih in jo uporabljali pri beležu zunanjih hišnih coklov.  
   
Izkopano rudo so s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. V Železnikih so se s predelavo rude začeli ukvarjati sredi 14. stoletja. Ob Selški Sori so postavili obrate za predelavo rude in kovačnice  - vigenjce za kovanje žebljev. Železniki so postali pomembno železarsko središče. Rudo so sprva dovažali z loškega ozemlja, z Jelovice, Ratitovca, Lajnarja nad Sorico, Šmartnega pri Kranju, kasneje, ko jo je tod začelo primanjkovati, pa tudi od drugod. Vozili so jo iz Veharš, Lesnega brda, Vrzdenca, Golega pri Želimljem in tudi iz Smrečja. Ker pa ta ruda ni bila kvalitetna, stroški prevoza pa so z oddaljenostjo rasli, je na veljavi vse bolj pridobivalo kvalitetnejše in celo cenejše koroško železo.  Rudarjenje je v teh krajih zamiralo, dokončno pa zamrlo tudi zaradi spremembe tehnologije v železarstvu, ko so metalurgi prešli na segrevanje plavžev s koksom in tako potrebovali večje količine rude, ki jih majhna rudišča niso mogla dati. Z železarstvom so v Železnikih prenehali leta 1902, ko je plavž zadnjič talil rudo. 

Opuščeni rov rudnika pa je med drugo svetovno vojno leta 1941-1942 nudil streho I. četi Vrhniških partizanov, ki so v njem logorovali. Tukaj se je zadrževalo več ljudi, ki so prinašali in odnašali informacije, jih razmnoževali z ustreznimi orodji in stroji, skrbeli za hrano in orožje, hodili v akcijo … Ta lokacija se je še posebno obnesla v hudi zimi leta 1941-1942. Na dogodke tistega časa nas opominja pomnik, ki je postavljen v neposredni bližini vhoda v rudnik, ali zemljanke, kakor so jo imenovali.


Koordinate rudnika

Vir:

  • Zapiski: Goran Schmid – raziskovalec opuščenih rudnikov na Slovenskem
  • Po pripovedih domačinov iz Smrečja
  • Slike: Goran Schmid in Sonja Malovrh

Napisala: Sonja Malovrh, November 2013

Galerija slik
Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!