× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Ali ste vedeli - literati našega kraja

Podlipa se razprostira na ravnici ob cesti, ki vodi iz Vrhnike proti Smrečju in naprej proti Žirem. Pritoki voda iz okoliških hribov se v Podlipi zlijejo v potok Podlipščico, ki potem ubira svojo pot po Podlipski dolini vse do Vrhnike.

Objavljeno: 15.10.2013 17:30:41 | Tiskaj | Pošlji
Podlipa se razprostira na ravnici ob cesti, ki vodi iz Vrhnike proti Smrečju in naprej proti Žirem. Pritoki voda iz okoliških hribov se v Podlipi zlijejo v potok Podlipščico, ki potem ubira svojo pot po Podlipski dolini vse do Vrhnike, kjer se priključi Ljubljanici. Sredi starega jedra vasi se dviga majhen hrib, na katerem stoji cerkev sv. Brikcija.

V tej lepi vasici so našli navdih za poezijo in ustvarjanje različnih literarnih del kar trije rojaki. 


Marija Brenčič Jelen 
Slovenska pisateljica in pesnica, ki ji je Podlipa nudila že zibel. Rodila se je 28. 1. 1919 v družini pri Gojerju. V domačem kraju je obiskovala ljudsko šolo, v letih od  1938 do 1939 pa je bila gojenka Banovinske Kmetijsko-gospodinjske šole na Mali Loki pri Trebnjem. Že takrat je uredila šolsko spominsko glasilo Sončni žar. 

Leta 1939 se je poročila z drevesničarjem Antonom Jelenom in odšla na njegovo domačijo v Šentilj pri Velenju. V zakonu se jima je rodilo devet otrok.

Pesmi je začela pisati že v ljudski šoli in jih pozneje objavila v nedeljskih prilogah Slovenca Mladem Slovencu in Družini. Objavljala je tudi v drugih listih  (Gruda, Vigred, Katoliški misijoni, Naš dom Močilnik, Bogoljub, Mala Cvetka) ter v Mohorjevem in Slovenčevem koledarju. Pesmi za prvo zbirko je izdala v samozaložbi. 

Med vojno ni pisala in tudi pozneje le redko. To so bile v večini pesmi z versko vsebino, ki jih je objavljala v Družini. Konec  šestdesetih let je pripravila tri zbirke pesmi pod skupnim imenom  Spev tihe doline, kar je bilo tudi njeno pomembnejše delo.

Pozneje je izšlo še več del, kot so Vzdih cvetne dobrave (1968), Vrisk jasne planine (1969), Mir sinje višave (1970), Naših njiv nihče več ne orje (1991), Sedem ključavnic (1995).

Napisala je tudi nekaj dramskih iger za otroke. Leta 1986 je začela pisati spominsko prozo, črtice in povesti, v katerih obuja spomine na mlade dni, ki jih je preživela v domači vasi Podlipa. Umrla je 21. marca 2000 v kraju Arnače.

Vir in foto: Wikipedija


Julka Fortuna
Rodila se je 28. januarja 1916 na Malenskem Vrhu pri Poljanah nad Škofjo Loko. Leta 1936 se je poročila in preselila k Mivškovim v Podlipo. Z možem sta si ustvarila številno družino, rodilo se jima je sedem otrok. Že mlado sta jo navduševala igralski poklic in pisanje, vendar se je moralo dekle iz sicer premožne družine posvetiti kmetovanju. Ob tem je tudi pesnila in leta 1964 izdala pesniško zbirko Iz srca do srca. Knjiga je bila pozneje dopolnjena in še dvakrat natisnjena. V nekaterih tednikih je objavljala prispevke o življenju v domačem kraju, dogodkih med vojno in starih običajih.

Julka Fortuna je znana predvsem kot zavzeta klekljarica, ki je to ročno umetnost gojila do konca življenja ter jo širila in  predstavljala po Sloveniji in Evropi. Pridobila si je naziv mojstrica domače obrti. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je začela organizirati klekljarske tečaje v naših večjih mestih. Na njih so se mnoge njene gojenke razvile v prave mojstrice ročnega dela.

Nežne čipke in domača beseda v napisanih pesmih so našle mesto vsepovsod po svetu, še posebno tam, kjer živijo naši rojaki. V mrzlem decembru leta 1999 se je poslovila, spomini nanjo pa so ostali in se prepletajo kot nitke v njenih čipkah.


Ivan Malavašič
Vsestranski slovenski umetnik, član društva slovenskih pisateljev, mladinski pisatelj, pesnik, slikar, pritrkovalec, zborovodja, organist …
Rodil se je 30. septembra 1927 v Rovtah nad Logatcem, sedaj živi v Podlipi. Izhaja iz revne petčlanske družine in je bil najstarejši otrok v družini. Osnovno šolo je obiskoval v Podlipi. Zaposlen je bil v Industriji usnja Vrhnika, za katero je pisal črtice v glasilu Usnjar. Poročil se je leta 1950 in rodili so se mu štirje otroci.
Pisati je začel pri štiridesetih letih: najprej krajše zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, pozneje za Kmečki glas in Ognjišče. Po upokojitvi je začel pisati daljše povesti in romane. V njegovih delih je zaznati značaj ljudskega pisca, ki s srcem dojema čas in prostor okoli sebe. To je človek, ki vidi v dušo preprostega človeka in v svojih zgodbah zagovarja ljubezen in dobroto. 
Ivan Malavašič piše tudi pesmi,  predvsem za narodno-zabavne ansamble. Kar okrog 65 ansamblov je uglasbilo njegova besedila, nekaj besedil pa je napisal tudi z nabožno vsebino.
Že od šolskih let se posveča slikarstvu. Znanje si je pridobival na zasebni slikarski šoli pri prof. Rajku Slaperniku. Na več kot dvajsetih samostojnih razstavah in na vsaj dvajsetih skupinskih razstavah oljnih slik prikazuje motive podeželske narave in življenja  v njej. Njegove slike so ponesli v razne države  zunaj meja. Naslikal je tudi več naslovnic za svoje knjige.

Njegova literarna  dediščina je bogata. Že sedaj zajema  več kot 90 povesti in romanov, okoli 130 črtic, več knjižnih del in okoli 1700 besedil za pesmi.

Dolga leta goji veliko ljubezen do cerkvenih zvonov, iz katerih zna s pritrkavanjem izvabiti prenekatere melodije, ki ob cerkvenih slovesnostih zadonijo po vsej Podlipski dolini.

V domači podlipski cerkvi  se je preizkusil tudi kot organist in zborovodja. Več let je vodil cerkveni pevski zbor, sedem let pa je vodil pevski zbor v Domu starejših občanov na Vrhniki, kamor je prihajal na obisk k bolni ženi.

Še vedno, kljub visoki starosti, je v pogovoru z njim zaznati trdno oblikovan značaj človeka, ki ga v življenju prežema vera v lepši jutri in ljubezen do slovenske besede.

Naši kulturni literati zapuščajo veliko dediščino, ki je še toliko večja, ker smo razmeroma majhna krajevna skupnost in od nas je odvisno, kako jo bomo znali ohranjati in ceniti. Hvala vsem, ki ste dovolili objaviti in osvežiti spomin na naše rojake.


Pripravila: Sonja Malovrh

Galerija slik
Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!