× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Gremo na prejo

Nekega zimskega večera sva z mamo sedeli ob topili peči in se pogovarjali o času njene mladosti, ki sega okrog sedemdeset let nazaj

Objavljeno: 26.12.2016 20:04:30 | Tiskaj | Pošlji
Nekega zimskega večera  sva z mamo sedeli ob topili peči in se pogovarjali o času njene mladosti, ki sega okrog sedemdeset let nazaj. Doživljala je težke čase, še kot otroku ji je umrl oče, zgodnjo mladost pa ji je zaznamovala vojna. Skušali sva se izogniti tisti temni preteklosti in se raje  pogovarjali o lepih trenutkih, ki so nekje globoko v njej še vedno živi. Nenadoma je postala redkobesedna in se z napol priprtimi očmi zazrla v rože na okenski polici. Počasi se je obrnila proti meni, se nasmehnila  in  rekla: » Veš, pozimi, ko so bili dolgi večeri in ni bilo toliko dela zunaj, smo hodili na prejo. Pa ne le enkrat, večkrat na zimo. Takrat sem bila še čisto mlada, taka deklina«…

V kraju Lučine je bila navada, da so se mladi, predvsem dekleta, med seboj zmenili, kam bodo šli na prejo; to je bilo družabno srečanje povezano z delom in veseljem. Tudi tistega, povsem navadnega dne, so se tri dekleta, ki so bile prijateljsko povezana, med njimi tudi moja mama, dogovorile, da gredo tokrat pozno popoldne , ko se bo v doline že spuščal mrak na Jurčetovo kmetijo v Zalo. Pri tej hiši so bila doma tri dekleta, ki so jih klicali, Frenče, Marjene in Pavla. Bile so podobne starosti kot iz Lučin Ivanka, Pavla in moja mama Tilka; skupaj so bile res pravšnja druščina. Ko so se odpravljale na to druženje, so se nekoliko lepše  obleke. Ena izmed njih, Ivanka, ta je bila vedno najlepša, je nosila krajše krilo in svetlo bluzo, obute  je imela visoke usnjene škornje. Na ramena so se ji spuščali svetlo rjavi skodrani lasje, bila je lepega obraza in ob nobeni priliki ji ni zmanjkalo besed.

Nekatere so s seboj nosile punkelj in kleklje, druge volno in pletilke. Ko so prišle v hišo Jurčetovih, je bilo tam že vse pripravljeno. Domača dekleta so jih težko pričakovala in brž ko so vstopile, so jim namenile prostor in že so klekljale ali pletle. Za te dogodke so izvedeli tudi fantje iz sosednjih vasi, ki so običajno prišli nekoliko pozneje in se posedli na klop okrog peči. Bilo je veliko govorjenja in smeha, vendar so se že po dobri uri nestrpno  presedali  in čakali, kdaj bodo  dekleta zaključile z delom. Končno je le prišla tista pozna ura, enajst ali polnoč, ko so pospravile punklje in pletilke. Domača gospodinja, ki je bila tudi prešerno naravnana, je prinesla na mizo čaj in še kaj pečenega, potem pa so oživeli. Med njimi se je vedno našel kdo, da je potegnil na harmoniko in že so se mlade dekline znašle v objemu fantov, ki so jih urno sukali po lesenem podu.
Še predno se je pričelo daniti, so se odpravili proti domu. Ko so stopali po gozdnih stezah, so si fantje dali opravka, kdo bo stopal ob boku najlepšega dekleta. Vsaka korenina ali kamen na poti je bil razlog, da so jih nežno poprijeli za roko, da se ne bi katera izmed njih spotaknila.  Spletale so se prve simpatije in le jutranja tema je zakrivala sramežljivo rdečico na licih deklet. 

Medtem, ko si zgodbo zapisujem, mama za nekaj časa utihne in zaključi pripovedovanje: » Ja, teh časov se še zmeraj rada spominjam,  še vedno imam pred očmi tiste steze…«

Pletene nogavice ali jope, ki so jih spletle, so dekleta nosila za domača oblačila, čipke pa so prodajale. Za denar so si včasih kupile kakšno lepo obleko, v katero so se rade oblekle ob nedeljah in praznikih, si nadele še prosojne najlon nogavice in čezenj  kratke bele nogavičke, obule lepe čevlje in se v cerkvi postavile čisto spredaj, vsem na ogled in med mašo vzbujale zavist dekletom, ki si tega niso mogle privoščiti.

Zelo podobno zgodbo o dogajanjih na preji je razbrati v pesmi  Zimska idila »na preji«, ki jo je napisala Julka Fortuna, doma ne tako daleč stran od Lučin, na  Malenskem vrhu pod Blegošem in kot kaže, so bila taka druženja za te kraje značilna.  

»… so tudi fantje zraven pristopili, 
na preji brez njih ne bi bili veseli.

Si fant harmoniko raztegne,
vesele polke in valčki zadonijo,
vsako dekle «punkeljček« pokrije,
že s fanti v taktu se vrtijo…

Zapisala: Sonja Malovrh

Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!