× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Lan od rasti do platna

Predelava lanu v laneno platno izhaja iz Azije. Že dobrih 3000 let pred našim štetjem so ga poznali tudi Rimljani, Grki in Egipčani.

Objavljeno: 26.11.2015 14:09:18 | Tiskaj | Pošlji
Predelava lanu v laneno platno izhaja iz Azije. Že dobrih 3000 let pred našim štetjem so ga poznali tudi Rimljani, Grki in Egipčani. Tako se je pridelava lanu širila po Evropi od davnine pa tja do sredine 19. stoletja in nato zaradi hitrega razvoja strojne industrije pričela že koncem stoletja usihati. V naših krajih se je pridelava lanu ohranila dlje, saj so ga zlasti večji kmetje sejali za potrebe lastne oskrbe  vse do srede 20. stoletja.



Lan je enoletna rastlina, občutljiva na vročino, sušo in mraz. Dobro uspeva v mokri peščeni zemlji. Rastlina zraste pol metra visoko , ima koničaste liste in svetlo modre cvetove, ki dozorijo v semena. Seje se lahko trikrat na leto. Tako poznamo jari lan, jesenski  in zimski lan. V naših krajih so ga navadno sejali spomladi in ga predelovali v platna. Jeseni  pa so lan sejali redkeje. Narečno so ga imenovali ozimc, iz katerega  so zaradi močnejših niti  izdelovali predvsem vrvi.  

Polj, poraščenih s cvetočim lanom se še spominja prijetna 86 letna domačinka,  ki je  v Smrečju preživljala  otroštvo in si pozneje le nekaj kilometrov stran od doma ustvarila družino. Tudi jesen  življenja  preživlja v Smrečju, nastanjena pri sinu in takole pripoveduje: 
V času njenega otroštva in mladosti so pri vsaki večji kmetiji spomladi posejali lan. Skrbno so ga pleli, da ni imel primesi plevela. Ko pa je dozorel, so ga ročno populili, s stebel otresli zemljo in ga povili v snope. Te so zložili v kozolec med late, da se je osušil. Nato so s posebnim glavnikom  »rifel«, osmukali, »riflali« seme in ga z vejenkom očistili plev. Za kvalitetno seme je veljalo le tisto, ki je bilo svetlo rjavo, gladko in prijetno dišeče. Uporabljali so ga za olja in tudi za priboljšek kravam ob telitvi. Lanena stebla so nato znosili na brežino in jih zlagali v vrste. Stebla med seboj niso smela biti pomešana, pač pa vsa zložena v isto smer. Na brežinah so ga pustili ležati do pozne jeseni , da ga je bičal dež, grelo sonce ter rosila jutranja in večerna rosa. Ko so se stebla toliko osušila, da se je pod prsti zdrobil zunanji ovoj in se je videla lanena nit, so ga prenesli v lanišnico. To je bila na prostem postavljena posebna peč, premera dobrih dveh metrov in obzidana  s kamni. Ostanke take lanišnice se še vidijo pri kmetiji na Samiji. Na tleh je bilo zidano kurišče, po zemlji pa so bili speljani zračni kanali iz katerih je vel vroč zrak in sušil lan, ki je bil zložen ob notranjih kamnitih stenah. Ob sušenju so zelo pazili, da ni prišlo do vžiga, zato je bilo to delo zaupano le izkušenim, običajno gospodarju kmetije. Ob sušenju lanu je v kurišču gorel ogenj neprekinjeno podnevi in ponoči, dokler lan ni dosegel prave ostrine. Nato so terice, dekleta, ki so jih kmetje najeli za trenje, prinesla  večjo plahto, vanjo zavila še vroča lanena stebla in jih pričela s trlico mehčati. Za potrebe ene kmetije so najeli 5 ali 6 deklet.  Trle so v bližini lanišnice, običajno ob poti. Za enkratno trenje so zajele po dve dlani stebel in jih trle, da je z njih odpadel pezdir. Dobro zmehčano predivo je bilo šele takrat, ko se je upogibalo in svetilo kot sveže umiti lasje, nato pa so ga povile v kodeljo.

Ob delu so se dekleta znala tudi zabavati. Kar pogosto se je zgodilo, da je mimo teric prišel kakšen mladec. Če se jim je dopadel, so z njim razpoloženo poklepetale, če pa ne, so se znale iz njega ponorčevati. Iz repinca, to je rastlina,  ki se močno oprime tekstila, še posebno las, so že vnaprej pripravile »repke«in mu ga skrivoma pripele zadaj na hlače. Tak je šel naprej in bil v posmeh, kjer se je ustavil. Ko pa so končale z delom, je bil likof. Sledila je bogata malica, kjer ni manjkalo mesnih jedi , štrukljev in sladkih pogač. Tudi kakšen harmonikaš se je našel med njimi in raztegnil meh, da so veselo zaplesali.

Ko je nastopil mraz so pričele z delom predice. Vso mrzlo zimo so na kolovratu predle prejo  v nit in navijale  štrene. Bolj kot je bila spretna in izkušena predica, bolj enakomerno nit je predla. Štrene so nato mehčali s kuhanjem v  lugu iz bukovega pepela. Iz vrelega kotla so jih zajemale s kolom in jih v zraku vrtele, da so se  odcejale. Zlagale so jih v škafe in peljale z vozom v Zvirše pod Trčkom na kamnite perilnike splakovat. Kamniti perilniki so bile naravne skale, nekoliko dvignjene iz zajetja vode. Štrene so pomakale  v vodo, polagale na perilnike in z gorjačami tolkle po njih, da  se je lug v curkih odcejal.  Splaknjene štrene  so potem doma zložili na sonce in jih obračale, da so se belile. Dalj časa  so bile na soncu, bolj je bila nit bela. Nato so jih navili na klobčiče in šele tedaj je bila lanena nit – preja, pripravljena za tkanje. Za potrebe teh krajev se je največ tkalo v Smrečju pri Gavgarju in v Koči, nekaj tudi pri Gojerju v Podlipi. Tkanina je bila groba, vendar zaradi naravnih lastnosti prijetna za nošenje. Iz nje so izdelovali rjuhe, prte, celo otroške plenice, pa tudi oblačila.  Posebno lepe so bile ženske obleke brez rokavov, imenovane »ošpetel«, ki so bile včasih tudi barvane. 

Ker je bilo laneno tkanino težko prati, so posteljnino menjali le za praznike, ostalo perilo pa v večjih družinah enkrat tedensko.  Oprano perilo so Samijske gospodinje in dekleta nosila splakovat v dober kilometer oddaljen potok Zvirše. Na glavo so si nadele svitek , nanj zavihtele lesen škaf poln  cunj in pešačile k potoku.

Že dolgo lanenih polj ni več. Tisti, ki smo dopolnili več desetletij, smo zanje slišali ali celo še kje  videli  posejano njivo. Prenekateri mladi pa morda  še slišali niso nikdar, da je nekoč rastla rastlina, iz katere so delali platno za obleke, posteljnino ali prejo za mreže in vrvi. Nikdar tudi ne bodo vedeli , kako je v vetru vzvalovila vsa njiva in se je modrina cvetov  pozibavala kot morje pod sinjim nebom… 

Za pripoved se iskreno zahvaljujem sogovornici . Obe sva postali bogatejši, gospa za obujene spomine na morda že nekoliko pozabljene mladostne dni in jaz za nov kamenček v mozaiku zgodb preteklega časa.   


Po pripovedi zapisala: Sonja Malovrh, julij 2015
Galerija slik
Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!