× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Pastirji

Dogodki po drugi svetovni vojni so v krajih Šentjošt, Butajnova in Planina zaznamovali skoraj vsako hišo. Mnoge družine so izgubile moške stare od 18 do 40 let, le redki so preživeli

Objavljeno: 7.11.2016 10:49:32 | Tiskaj | Pošlji
Dogodki po drugi svetovni vojni so v krajih Šentjošt, Butajnova in Planina zaznamovali skoraj vsako hišo. Mnoge družine so izgubile moške stare od 18 do 40 let, le redki so preživeli. Na domačijah so ostali številni otroci, ženske in starostniki.

Tudi pri Jurežu pod Planino je bilo podobno.  Oče Franc in sin Janko se po končani vojni nista vrnila na kmetijo. Kje počivata njuni trupli, se še danes ne ve. Mati, žena gospodarja Franca, je kmalu zatem, leta 1946 zaradi bolezni umrla in zapustila pet otrok.  Gospodinjstvo sta  prevzeli najstarejši  hčerki, dvojčici  Lojzka in Marjanca, v veliko pomoč je bila Skalarjeva Ivanka, ki je pri njih služila za deklo. Mlajša hči Slavka je skrbela za živino v hlevu, sinova France in Alfonz pa sta poprijela za druga kmečka dela. Polde, brat pokojnega  Franca,  je kljub temu, da je tudi sam ovdovel, njegovi  bolni ženi na smrtni postelji obljubil, da bo njenim otrokom pomagal pri delu na kmetiji.

Svojo obljubo je držal in jim bil več let v pomoč  pri vseh večjih delih. Tudi sina Romana je dal k njim služit za pastirja. Le ta se je po letu dni vrnil domov, nadomestil ga je brat Milko, kateremu je bilo komaj osem let.

Milka spomini na rosno otroštvo, ko je živel ločeno od svoje družine pri Jureževih, spremljajo  vse življenje in se pogosto prebujajo v njem. Tako je bilo tudi letošnjo  jesen, ko sva se srečala in mi je pripovedoval...

Delo pastirja je začel skupaj z nekaj let starejšim  Alfonzom, kasneje pa je na pašo odhajal sam. Pasel je na pobočjih Gradišča v smeri Planine in Butajnove vse do Kurje vasi.  Na pašo je običajno  vzel  veliko palico, ki mu je bila v oporo in obrambo, predvsem, kadar se je vanj zaletaval napadalen oven. Nosil je kratke hlače, v mrazu dolge volnene nogavice, čez ramo mu je visel prevelik suknjič , ki mu je segal do kolen.  V žepu je nosil nož za rezljanje piščalk in trobent, v drugem žepu pa se mu je drobil kos kruha, drugega za malico tako ni imel. Spotoma si je ob  pašnikih nabiral jagode, maline, borovnice,  jeseni pa hruške in jabolka.  Vsaj enkrat na dan je ovce gnal k h koritu, da so se napile studenčnice. 
Njegova čreda  je štela 35 ovac, jeseni so se na boljših pašnikih pridružile še krave. Na pašo je bilo treba gnati vsak dan, v času šole popoldan, med počitnicami pa od jutra do večera. Nobeno vreme ni bilo tako slabo, da bi smel ostati doma.  Nekega poletnega dne je pasel slab kilometer stran od doma, ko se je razbesnela nevihta. Treskalo je vse naokrog,  naenkrat se je posvetilo in počilo hkrati. Ovce so kot bele vreče obležale na tleh, zrak je preplavil vonj po ožganem, bližnje drevo pa se odelo v gost dim. Ves odrevenel  in tresočih nog je pogledoval po ovcah, ki so se počasi začele postavljati na noge in jih  jokaje odgnal proti domu.

Paša je trajala od sv. Jurija, ko se je začelo zelenje, vse do sv. Martina, ko so pogosto že naletavale  prve snežinke, če pa je bila zima kopna, so pasli še v decembru.  V začetku poletja so ovce ostrigli,  pred tem pa jih v koritu ali v Globovškarjevem kanalu, ki je usmerjal tok vode do mlina dobro oprali. Njihov kožuh se je tako namočil vode, da so komaj hodile.

S pastirji sosednjih kmetij se na paši niso pogosto srečevali,  vsak je imel svoj rajon.  Le včasih je naneslo, da so se dobili na Tratah, kjer so se stikale Marinčeva, Jesenovcova, Malavaška in Jureževa kmetija. Takrat je dan hitro minil, skupaj so se igrali, iz storžev  so postavljali kopo, kurili ogenj in kadili srobrot. Nekdo izmed njih je nekoč  s seboj prinesel polno škatlico cigaret. Ker niso imeli dovolj vžigalic, so kadili eno za drugo, dokler ni bil zavojček prazen, potem pa se je začela slabost,  bruhanje,  strašen glavobol in skoraj so izgubili zavest. Vendar je ta izkušnja vsaj Milku pripomogla, da nikdar v življenju ni več segel po cigaretah.
V navadi je bilo, da je pastir ob koncu leta za plačilo dobil jagenjčka. A kaj ko se mu je pripetilo, da je neki dan na paši zadremal, takrat pa so ovce pobegnile. Panično je tekal in jih iskal po pobočjih Marinčeve planine do Kurje vasi. Ker jih ni našel, ni kazalo drugega kot povedati doma.  Skupaj so  začeli z iskanjem in jih našli  v sosedovi detelji že blizu Butajnove. Jagenjčka, ki naj bi ga dobil za plačilo pa so morali dati za odškodnino lastniku detelje.

Poleg pastirskega dela je pomagal še pri vseh  drugih večjih opravilih. Najtežje je bilo pri oranju zemlje.  V par sta bila vprežena vol in konj, ki sta neenakomerno vlekla plug, vol je stopal  počasi, konj hitro, njega, ki ju je po njivi vodil pa je premetavalo po grobih brazdah, ga klal mrčes in se nanj jezil  še  tisti, ki je plug tiščal k tlom. Težavno delo je bilo tudi spravilo lesa. Nekoč  sta sama, skupaj s 15-letnim bratrancem Francetom  v Koširjevem gozdu naložila  zvrhan voz, okrog 7 m3 hlodovine in jo pripeljala na Ljubljanico na žago. Prav takrat je bil tam neki novinar, ki ju je slikal in se ni mogel načuditi, kako sta delo lahko opravila sama.
Dan za dnem je utrujen legal spat.  Prostega časa ni imel niti v nedeljo. Takrat je bilo treba iti k maši v Šentjošt. Posebno hudo mu je bilo, ko je šel mimo domače hiše, pa se ni smel ustaviti, da bi se poigral z brati in sestrami,  pač pa je moral hiteti nazaj na kmetijo, da je gnal na pašo ali delati tisto, kar so mu ukazali. 
Pri Jurežu je služil dobri dve leti, nato je začel hoditi v nižjo gimnazijo v Polhov Gradec. Na njegovo mesto je prišel mlajši fantič, Lovro Mrak iz Lučin, ki  je bil zadnji pastir na tej kmetiji.

O šegah in pripetijah, ki so bile nekdaj med pastirji, mi je pripovedoval tudi Janez Cankar s Planine, ki je čez poletje leta 1947 pasel pri Žepancu. Na praznik žegnanja  je veljalo, da so morali zaradi dopoldanske maše, to jutro še posebno zgodaj gnati na pašo. Kdor je čredo prvi prignal na pašnik, je imel tam pravico glasno vpiti: »Lop, lop kurja ret, sonce ti sije pod ret« in na tak način spraviti v sramoto vse tiste pastirje, ki so na pašo prihajali za njim. Da je prav on prišel prvi, je bila zasluga Žepancove Micke, ki ga je na »štalo« prišla zbudit že ob pol treh zjutraj. Če je vreme dopuščalo pašo še v decembru,  so imeli pastirji prosto le na Sveti dan, ker je veljal rek, da na ta dan koze in ovce parklje šivajo. Kasneje, ko je bil za pastirja doma, se mu je pripetilo, da so mu ovce ušle na Žepancovo njivo in požrle peso.  Oče mu je dal nekaj denarja in ga v nedeljo poslal poravnat škodo. Veliko bolj, kot kolikšna bo odškodnina, ga je skrbelo soočenje z gospodarjem. Ponižno in boječe je odšel k njemu, pripravljen na kazen, ki pa se je končala le z naukom, naj bolj pazi na živino. Ta moralni poduk se mu je globoko vtisnil v spomin in ga spremlja še danes.    

Milku Dolinarju in Janezu Cankarju se za obujanje spominov iz njunih pastirskih časov lepo zahvaljujem.

Zapisala: Sonja Malovrh, oktober 2016

Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!