× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Pestrna Micka

Dobre pol ure hoda od vasi Butajnova, čez Reko do Režanije, stoji domačija, ki je že v preteklosti nudila dom številni Lovričkovi družini

Objavljeno: 1.6.2016 8:34:47 | Tiskaj | Pošlji
Dobre pol ure hoda od vasi  Butajnova, čez Reko do Režanije, stoji domačija, ki je že v preteklosti  nudila dom številni Lovričkovi družini. Takrat je bila hiša skromna, streha  krita s slamo, kuhalo se je v črni kuhinji, v njej pa je živela številna družina, oče Anton, mati Marjana in deset otrok, ki so se rojevali  pogosto, tudi na vsako drugo leto. Preživljali so se skromno, jedli  tisto kar so pridelali doma, a bili kljub temu zadovoljni, še zlasti otroci.

Zgodilo se je na dan sv. Jožefa leta 1938. Oče in starejši otroci so šli k maši v Lučine. Mati v visoki nosečnosti je ostala doma in z njo dveletni Jože. Po dvorišču in vse naokrog so se pasle kokoši. Pa se je spustil orel, zagrabil eno izmed njih in jo odnesel. Mati je v upanju, da bo rešila kokoš, pa četudi že poginulo, tekla za orlom in se oddaljila od doma. Medtem je prišel mimo tujec, rekli so mu Dalmatinec, ki je med drugim prodajal tudi ure in se pri hiši ustavil. Ker  ni bilo nikogar  doma, je počasi odšel dalje. Mali Jože ga je boječe pogledoval in nevede stopical  za njim tako dolgo, da se domača hiša ni več videla. Ta tuji mož ga je naravnal nazaj proti domu, a Jože steze po kateri je prišel, ni več  našel. Jokaje je taval naokrog in se v gozdu izgubil. 

Ko se je mati vrnila,  Jožeta ni bilo nikjer. Vse naokrog ga je iskala, klicala, a ga ni našla. Dolge so bile ure čakanja, da so se domači vrnili domov. Obupana in s solzami v očeh  jim je hitela pripovedovati, kaj se je zgodilo. Takoj so se vsi razkropili po okolici in se lotili iskanja, a za otrokom ni bilo sledu. Naposled je le ena od oddaljenih sosed omenila, da se ji zdi, da je slišala otroški jok iz gozda. Odhiteli so tja in ga našli  sedečega ob smreki, objokanega, lačnega in prezeblega. Okrog sebe  je imel za več šopkov natrganih telohov. K sreči se mu ni nič hudega zgodilo. Mati, ki je preživela dan v strahu in obupu  je še tisto noč rodila drobno deklico, v katero se je strah obupane matere naselil  že pred rojstvom.
Deklica, ki so jo klicali Micka je odraščala v času vojne skupaj z ostalimi otroki. Še zlasti je bila navezana na brata Jožeta, s katerim sta postala nerazdružljiva prijatelja. Skupaj  sta  nabirala gobe, borovnice, pasla živino nosila drva in se igrala. V Suhi dol sta hodila obiskovat očeta, ki je bil pri domobrancih. Za njiju je vedno hranil kruh, takega, ki so ga jedli vojaki, a zanju je bil veliko boljši tisti, ki ga je spekla mama, pa čeprav je bil črn.  Po končani vojni je oče odšel z domobranci in se ni več vrnil. Mati je naredila vse, da je nahranila deset lačnih ust. Kruha ni bilo v izobilju, bile pa so suhe hruške in kislo mleko. V revščini so se prebijali naprej.

V Šentjoštu je bila sv. birma, bilo je 5. maja 1948. Kar pet iz njihove družine  je bilo birmanih;Tone, Jože, Vid, Matevž in med njimi tudi Micka. Že naslednji dan pa se je njeno življenje spremenilo. Ponjo je prišla Jurmanova mati iz Butajnove in jo odpeljala na kmetijo, da bo pri njih za pestrno. Pazila naj bi Lovreta in Danico. V culico ni imela kaj dati, od doma je odšla z oblekico, ki jo je vsak dan nosila doma, čez roko položeno pa je previdno nesla  tisto lepo novo oblekico, ki jo je imela za k birmi; to pa je bilo tudi vse, kar je vzela s seboj. Na novem domu je bilo dovolj hrane, kruha ni manjkalo, dobila je tudi svojo sobo, kjer je spala. Prvo noč se je zbujala, hotela je na stranišče, pa ni našla stikala, da bi prižgala luč. Bila je trda tema, tipaje je stopala ob zidu, ob omari, a vrat, ki bi vodile ven, ni bilo nikjer. Počepnila je v kot sobe in izpod nje  je pritekla lužica. V nekaj dneh je na dom prišla Reparska Ivanka, ki je šivala po hišah in ji naredila več  oblačil, tudi spodnje perilo. Šteficov Jože iz Vrzdenca  pa ji je napravil čevlje. Časa za igranje skoraj ni imela, tudi igrač ne, zelo rada pa je zbirala prazne škatlice. Iz ene, v kateri je bila cikorija je naredila oltarček, čezenj pogrnila robček in nanj postavila majhno lectovo srce. Ta je bil namesto Marije in potem je oltarček krasila z rožicami.

Kasneje je k njim prišel služit tudi brat Jože. Ker sta bila domača otroka  stara 4 in 6 let in nista  potrebovala toliko varstva  čez dan, je morala Micka čedalje bolj poprijemati  za vsa druga dela pri hiši. Že rano zjutraj je hodila v Močilnik nabirat »lapejž« deteljo in osat, vse natlačila v koš, ga oprtala na hrbet, odnesla domov, nato pa vse zrezala na »trušci« in dala kuhat v kotel za prašiče. Pomivala je posodo, prala, čistila in brez ugovora delala vse tisto, kar so delali ostali. V njej se je čedalje bolj zrcalil značaj skromne in ubogljive deklice. Po tolažbo in pomoč se je zatekala k Mariji, veliko molila in imela vedno večjo vero v Boga. Hodila je v šolo, čeprav ne najraje.  Spominja se, ko je učiteljica spraševala otroke, jim zastavljala vprašanja, ko pa je bila na vrsti ona, je prenehala spraševati. Ni jo hotela spravljati v zadrego, podobno je ravnal tudi župnik. Doma  jo k učenju ni nihče spodbujal  ali jo opominjal, če ima narejeno nalogo. Najprej je moralo biti opravljeno delo, za nalogo pa je bil čas, ko so ostali že legli k počitku. Ne spominja se, da bi se kdaj kdo spomnil na njen rojstni dan, tudi za Miklavževo ni bilo daril, le redko kdaj je dobila kakšen kovanec za plačilo. Nudili pa so ji oskrbo z obleko, čevlji in hrano. Na svoj dom, k mami, bratom in sestram, je smela hoditi le ob nedeljah.

Leta pa so tekla. Pri enaindvajsetih se je poročila. Takrat ji je Jurmanov oče dal nekaj denarja, s katerim je kupila » sobno opravo« za prihod na možev dom.

Na novem domu pri Jošku v Smrečju, se kljub garanju ni dalo dovolj pridelati, da bi preživela svojo družino s štirimi otroki.  Še zlasti ne, ker je bil mož invalid.  Zato so imeli pri Celarski kmetiji  v najemu drva, stelje, pri njih so mlatili tudi žito… Da je odslužila dolg, je k njim hodila v žernado, delati butarice, žeti,  grabiti seno, okopavati njive… vedno je šla, kadar so potrebovali pomoč.  Delala je dolgo v večer, potem jo je čakalo še obilo dela doma, z otroki, v gospodinjstvu, hlevu…  Vsako zimo je vzrejala majhne prašičke. S prodajo le teh se je dalo nekaj zaslužiti. Neko noč je svinja povrgla deset prašičkov, enajsti pa se ni mogel roditi. Svinja se je v bolečinah valjala po stelju, že rojeni prašički so cvilili, ker so hoteli jesti in kazalo je, da bo svinja poginila. Bila je sama v hlevu, mož in otroci so spali, bala se je, da svinja ne bo preživela. Pogin svinje bi bila poguba tudi za vseh deset prašičkov in potem ne bi bilo še tistega  težko pričakovanega denarja. V obupu se je  zaobljubila, da bo dala za mašo v čast sv. Antonu; in glej, čez kratek čas se je svinja umirila in pustila prašičke blizu, da so pili mleko in se kasneje tudi zredili. 

Po desetih letih zakona se je odločila, da gre v službo. Mož je temu sprva nasprotoval, nato pa uvidel, da je življenje lažje steklo. Z njeno  plačo so si postopoma oskrbeli nujno opremo za obdelavo kmetije - kosilnico, motorno žago; tudi dom so preuredili, napravili kopalnico, kupili pralni stroj ter si postopoma izboljševali življenjske pogoje. Zdravje njenega moža pa se je z leti slabšalo, dolga leta je bil povsem odvisen od njene pomoči, nato pa ga je bolezen premagala.

Danes je gospa Mici upokojena in na svojem domu v miru živi svojo jesen življenja. Vsi otroci so si ustvarili družine in jo pogosto obiskujejo.  Sin in snaha  sta prevzela kmetijo, ki jo z veseljem obdelujeta. Poleg domače hiše sta si zgradila lasten dom.  Za Mici je končno prišel čas, ko si ga lahko razporeja sama, naj si bo za delo ali počitek. Na prehojeno življenjsko pot se ne pritožuje. Pravi, da ji je Bog dal veliko milost in trdno vero, s katero je uspela premagovati tesnobe, ki so jo spremljale na poti njenega življenja.
Gospe Mici se zahvaljujem  za  iskreno pripoved o njenem otroštvu  vse do današnjih dni.  Obdobje preteklosti je zaznamovalo marsikatero družino, kjer so živeli brez očeta, v revščini in pomanjkanju. A kljub temu so iz njih  izšli mnogi ljudje s pokončno držo, ki zrejo naprej in brez sramu pričajo o takratnem času.


Zapisala: Sonja Malovrh, april 2016

Sliki: Sv. birma leta 1948,
         Lovričkova mati z otroki

Galerija slik
Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!