× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Priprave na božič

Ko je legel mraz na Samijske ravnice in so se v dolinah pojavile prve slane, so tudi otroci vedeli, da se narava pripravlja k počitku

Objavljeno: 28.12.2015 18:14:49 | Tiskaj | Pošlji


Ko je legel mraz na Samijske ravnice in so se v dolinah pojavile prve slane, so tudi otroci vedeli, da se narava  pripravlja k počitku. Čez  travnike so legle utrujene trave,  listi z dreves so odpadli, njive so dišale po pravkar preorani zemlji, na nekaterih njivah pa je že vzklila jeseni posejana pšenica. 

Bližala se je zima in še predno je zapadel sneg je bilo treba nabrati mah za jaslice. To delo je pripadalo otrokom. Tega se še kako dobro spominja moja sogovornica s Smrečja, pa čeprav je od takrat preteklo že dobrih osem desetletij. Z golimi rokami so ga trgali iz štrlečih skalnih osamelcev, ki jih je bilo vse polno v bližnjih gmajnah in zlagali v košare. Doma so ga razgrnili po »podu« na hlevu  in tam pustili vse do božiča, da se je osušil.  

Ko je prišel zadnji teden novembra, se je začel advent. V bližnji farni cerkvi so se pričele zornice. Otroci so cel mesec, dan za dnem vstajali še v trdi temi in hodili k maši. Pot so osvetljevali z gorečimi baklami. Bakle so bile narejene iz brezovega lesa,  na enem koncu razcepljene in potolčene ter dobro posušene, največkrat kar v krušni peči. Razcepljeni del so pritaknili k ognju, da ga je zajel  plamen, ki je gorel vse do cerkve. Predno so vstopili v cerkev, so baklo navpično zapičili v zemljo, včasih že v sneg , da je medtem počasi tlela. Ko pa so po maši prišli iz cerkve, so jo držeč v roki večkrat zavrteli, da je plamen  ponovno zagorel in bakla je svetila še vso dolgo pot nazaj do doma.

Doma so  poleg mašne pobožnosti , ves adventni čas molili tudi ob večerih. Ob vratih hiše je na steni  visel rožni venec – molek, kot so mu dejali, katerega je oče vsak večer vzel v roke, pokleknil h klopi, za njim tudi otroci, mati in stari starši ter skupaj molili. 

Približeval se je Miklavžev večer. Starši so otroke že prej opozarjali, da, če ne bodo pridni jim Miklavž ne bo ničesar prinesel. V navadi je bilo, da so starši ob večerih dva ali tri dni pred  Miklavžem otroke radi strašili in pod okni zarožljali z verigami ali pa v prostor, kjer so bili otroci na hitro odprli vrata, na tla stresli nekaj orehov  in za seboj zaprli. Otroci so poskakali s peči in pobirali orehe, ne da bi se ozirali, kdo jih je stresel in verjeli, da je bil že Miklavž na obhodu. Ko pa je prišel  večer pred obdaritvijo, so na mizo prinesli vsak svoj pehar in šli spat.  Noč je bila dolga in v velikem pričakovanju. Zjutraj so še vse zaspani prihiteli k mizi in si ogledovali darila. V vsakem peharju je bilo nekaj, doma spletene nogavice ali kape, krhlji suhega sadja, jabolka pa tudi iz testa pečeni miklavži in piške.  Čez vse peharje je bila položena palica, ki je bila celo nekoliko okrašena. Dokler niso zmolili v zahvalo sv. Miklavžu, daril niso smeli vzeti. Palico so vedno zataknili na stropne late nad pečjo in tam je bila shranjena do prihodnjega leta.  Tako je bila staršem pri roki vse leto, da so z njo lahko našeškali  otroke,kadar so si to zaslužili. Darila pa so otroci dobili tudi pri starih starših. Vedno je bila poleg jabolk in orehov še čisto navadna bela svečka, katero so smeli prižgali šele pri jaslicah.

Ko je šlo proti božiču je bila običajno že trda zima. Dan pred njim je mati spekla ocvirkovco ali orehovo potico, ki je bila pomazana le toliko, da je bila v testu rjava sled. Za mizo pod bohkovim kotom so naredili jaslice. Na leseno trikotno podlago so naložili mah, če ga ni bilo pa tudi na drobno zrezano slamo, naredili ograjico in v kot postavili iz potiskanega papirja izrezan hlevček ter vanj položili sveto družino, kravo in oslička. Na mah so polagali ovčke in pastirčke, jim naredili še votlinico, da so se v njej lahko pogreli. Ker so figurice otroci kar naprej prestavljali , so nanje z lepilom narejenega iz moke, pritrdili lesene paličice, da so jih lažje zadirali v mah. Okrašene smrekice pa pred vojno  na podeželju skoraj nikjer niso postavljali.

Ko se je na božični večer zmračilo in se je v zvoniku farne cerkve oglasil zvon, se je cela družina pripravila za obred žegnanja  in kajenja vseh poslopij, ki so pripadala domačiji. Oče je v stari kuhinjski posodi pripravil kadilo iz tlečih vrbovih šib velikonočnih butaric, otroci pa žegnano vodo in križ. Vsi so se pokrižali z žegnano vodo, med obhodom kadili in poškropili vse bivalne prostore, tudi hlev, svinjake, kozolec  ter med hojo molili rožni venec. Ko so  vse prostore obšli, so kadilo odložili pred hišo, vstopili v prostor in na mizo položili žegnano vodo in križ. Pokleknili so pred jaslice in do konca zmolili vse tri rožne vence. Po molitvi je sledila večerja, nekoliko boljša kot druge dni. Potem so se  posedli okrog peči, se pogovarjali, nekateri dremali ali pa igrali feškalco in kartali. Mati pa si je medtem dala opravka še v kuhinji. Da ne bi zamudili polnočnice, so morali kar kmalu pripraviti baklo in se peš odpraviti v cerkev.  Otroci so pristopili k jaslicam in ves čas maše z zanimanjem zrli vanje. Za njimi se je stiskala množica in glasno pela božične pesmi. Po cerkvi se je širil vonj kadila, mraz pa je počasi lezel po vsem telesu. Urini kazalci so se nagibali že na drugo uro ponoči,  ko so se premraženi in zaspani  vrnili domov. Zlezli so na peč in šele tedaj dobili prvi kos ocvirkovce ali potice in vroč čaj. Obredi kajenja so bili še za novo leto in sv. Tri kralje.

Običaji so bili iz vasi do vasi nekoliko drugačni. Moja mama, ki je bila doma v Lučinah, mi je pripovedovala, da je njena mati za božične praznike pripravila posebno peko.  Iz boljšega testa je spekla nekaj potic in hleb kruha, ki so mu rekli poprtnjak. Na božični večer  je kruh okrasila s smrekovo vejico in ga položila na mizo poleg jaslic. Z nadevom iz orehov in suhega sadja je namazala le eno potico in jo potresla še s par rozinami. Vendar jo za božič niso smeli pojesti  in tudi boljšega kruha ne. Oboje so prihranili, potico za novo leto, da so z njo postregli, če je kdo prišel v goste, kruh pa so razrezali šele za sv. Tri kralje in dali nekaj kosov tudi živini.  Eno tisto navadno, manj namazano potico, je mati zavila v culo, da jo je oče  v spremstvu  otrok odnesel na njegov dom, ko so šli tja v goste, kot so rekli in v zameno zanjo dobil drugo, ki jo je prinesel domov.
Da pa je razveselila otroke, je za vsakega od njih spekla  »potlačeno potičko«. To so bili narezani kosi testa od potice, ki so bili v peč položeni  pokončno in potlačeni, ter se pekli  brez modla. Spekla pa je še povsem navaden črn kruh iz moke mešanih žit.  

Že od božiča naprej, pa tudi še navsezgodaj na novega leta dan, so moški po hišah nosili žegnano vodo in voščili novo leto. Za » lon« so dobili kos kruha, kakšno mesnino ali šilce žganja in šli naprej do naslednje hiše. Veljalo je, če bi na novega leta dan prva stopila v hišo ženska,  bi to pomenilo nesrečo za vse leto. Zgodilo se je, ko je šel oče na novega leta dan od doma, da je najprej srečal žensko. Vrnil se je domov in še enkrat pričel pot od začetka. Pa tudi to,  nekoč  je na njihovo domačijo prišla kot prva v novem letu ženska, v tistem letu pa je poginil prašič. Za to nesrečo so celo leto krivili to ubogo ženico. 

Pri njih doma je bila navada, da je mati že navsezgodaj zjutraj prvega dne novega leta,  postavila škaf  z novo  žegnano vodo na stol in zraven prislonila zajemalko. Ko so otroci zjutraj vstali, si je moral vsakdo z zajemalko zajeti vodo, narediti nekaj požirkov in si z njo omočiti obraz. 
V času od božiča do novega leta so tudi berači prišli na svoj račun. Bilo jih je toliko, da so drug drugemu odpirali vrata in prosjačili. Nekateri so imeli okrog pasu navezane  majhne culice, v katere so spravljali  moko, proso, fižol, tudi zavito zabelo. Hodili so od kmetije do kmetije, prespali na hlevih, ker jim zaradi obilice uši v hišah niso namenjali prostora.

Nekoč so bili ti prazniki težko pričakovani. Predvsem so se jih veselili otroci, saj so bili le takrat obdarovani, pa čeprav skromno. Tudi jedlo se je za praznične dni bolje kot običajno.  Starejši so v teh dneh radi stopili do bližnjih ali celo v sosednjo vas in vse popoldne premlevali , kako dobro ali slabo je obrodila letina. 
Danes pa predvsem mesta že cel mesec  pred prazniki žarijo v soju tisočerih luči, ekonomsko naravnanih bleščečih ponudb, ljudje hitijo drug mimo drugega in mnogi sploh ne opazijo in ne razmišljajo, da se pod vsem tem bliščem skriva marsikatera beda, osamljenost in životarjenje povsem navadnih ljudi.  Je res to tista sreča po kateri hrepenimo?
Za pripoved o pripravah na božič se iskreno zahvaljujem gospe Dori in moji mami.

Zapisala: Sonja Malovrh, dec. 2015

Galerija slik
Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!