× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Sveder za vrtanje lesenih cevi in namizni ročni vrtalni stroj

V Podlipski dolini nekateri domačini skrbno hranijo tudi tehniško dediščino. Predmeti pričajo o domiselno izdelanih orodjih, s katerimi so si naši predniki pomagali pri delu.

Objavljeno: 16.3.2015 8:46:33 | Tiskaj | Pošlji
V Podlipski dolini nekateri domačini skrbno hranijo tudi tehniško dediščino. Predmeti pričajo o domiselno izdelanih orodjih, s katerimi so si naši predniki pomagali pri delu. Delovni pripomočki so kljub starosti tako dobro ohranjeni, da bi jih v primeru, da ni električne energije še sedaj lahko s pridom uporabljali. Tokrat si pobližje oglejmo sveder za vrtanje lesenih cevi in namizni ročni vrtalni stroj. 

Sveder za vrtanje lesenih cevi
Sveder je dolg 3 m, izdelan iz kovinske palice, ki  ima na eni strani kovaško privarjeno rezilo dolžine 35 cm s premerom 4,5 cm, na drugi strani pa 70 cm dolg prečni leseni ročaj. Pred približno 100 leti so s tem svedrom vrtali lesene cevi, ki so jih uporabljali za napeljavo vodovodov posameznim domačijam na obrobju vasi.

Za cevi so uporabljali les iglavcev, največkrat borov les, debeline do 20 cm. Izbirali so ravna debla s čim manj vejami, da ni bilo grč. Les je moral biti posekan v pravi luni. Debla so običajno razrezali na 3 m dolžine, zaradi izkoristka pa lahko tudi na druge mere. Posamezno deblo so obdelovali na podstavku oziroma v ta namen napravljeni leseni konstrukciji, ki je bila visoka do  prsne višine vrtalca. Deblo so z verigami tako trdno pričvrstili, da se med vrtanjem ni sukalo.  Vrtali so z ene, včasih tudi z obeh strani hkrati. Vrtanje je bilo potrebno ves čas nadzorovati, saj je sveder rado zaneslo, predvsem, če je naletel na grčo. Vrtanje ene cevi je trajalo približno 2 uri. Pri tem se je izmenjalo več vrtalcev.
Lesene cevi so polagali v izkopane jarke in jih med seboj spojili s kovinskim obročkom, ki so ga vstavili v izvrtino ob koncu cevi in nanj nasadili drugo cev, ali pa so eno cev obsekali v konus, pri drugi cevi nekoliko povečali vrtino in jih z velikim kladivom, ki so mu pravili »bt« med seboj zabili in tako spojili. Spoj so zadelali z ilovico. Cevi so v jarku ustrezno uravnali in jih z izkopanim materialom zasuli. Vodovodi so bili različno dolgi, tudi po več sto metrov, odvisno od oddaljenosti domačije od studenca. Pomembno je bilo, da studenec čez leto ni presahnil, ker bi se  spoji cevi osušili in razpustili. Voda, ki je pritekala po ceveh se je običajno zlivala v izdolbena lesena korita, vodnjake, pa tudi v »luže« v katerih se je napajala živina. V primeru, da nad domačijo ni bilo studenca so vodo s pomočjo hidravličnega ovna, prav tako napeljevali po lesenih ceveh iz potoka najbližje grape.
Življenjska doba lesene cevi je trajala ob stalnem pretoku vode tudi več desetletij.

Namizni ročni vrtalni stroj
Redek primer tehniške dediščine je tudi namizni ročni vrtalni stroj, sestavljen iz več delov kovinskega ulitka v velikosti približno 50 cm. Pritrjen je bil na steno nad delovno mizo. Uporaba je bila dvoročna, vrtalec je z desno roko z ročico vrtel večje kolo, ki je preko kotnega zobniškega prenosa vrtelo navpično vreteno z vstavljenim svedrom. Obenem pa je istočasno z levo roko vrtel zgornje kolesce in s tem pomikal sveder v globino obdelovanca. 
Uporabljali so ga najpogosteje za vrtanje v les in kovino, pa tudi za druge materiale. Sveder ustrezne kvalitete so menjali glede na vrsto obdelovanca.


Pripravila: Sonja Malovrh, januar 2015
Slike: SM 

Galerija slik
Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!