Črna kuhinja

× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti

☰Menu

Podjetja

Kontakti

Črna kuhinja

Črne kuhinje so bile značilne predvsem za kmečke hiše od 15. stoletja dalje in se uporabljale vse do sredine 20. stoletja.

Objavljeno: 28.4.2015 10:47:44 | Tiskaj | Pošlji

Črne kuhinje so bile značilne predvsem za kmečke hiše od 15. stoletja dalje in se uporabljale vse do sredine 20. stoletja.

Bile so prostor v hiši, kjer so pripravljali kuhano hrano. Dim nad ognjiščem ni bil speljan v dimnik, pač pa se je kadil pod strop in po vsem prostoru. Za boljši vlek ognja in zračenje prostora so bila zunanja vrata vedno nekoliko odprta. Na stenah črne kuhinje so se nabirale saje, ki so se sčasoma močno oprijele zidu in celo zoglenele . Kurišče črne kuhinje je bilo od tal dvignjeno , na njem se je kurilo z drvmi in kuhalo v kovinskih posodah, ki so bile včasih zaradi večje trdnosti prepletene z žico. Ponekod so na kurišče postavili tudi trinoge podstavke, na katere so položili posodo s hrano, pod njim pa je gorel plamen. Za premikanje vroče posode so uporabljali kovinski rogelj. V času kolin so pod stropom na lesenih drogovih in kovinskih kavljih sušili meso, klobase, salame, želodčke , ne le zase, tudi za druge. Ves prostor je bil zasičen z vonjem prekajenega mesa in dima .

Običajno je bilo v črni kuhinji tudi kurišče za krušno peč, ki pa je bila postavljena v sosednjem prostoru. To je bila hiša , osrednji prostor za delo in počitek članov družine. Poleg tega, da so v krušni peči pekli kruh, so tudi kuhali v njej. Lonce z jedjo so pomaknili globoko v peč ob žerjavico. Pri tem so uporabljali » burkle«, ki so bile različnih velikosti glede na velikost in obseg lonca.

V pomoč jim je bil tudi »hlapec«, to je kovinski podstavek za oporo burkel. Ta jim je prišel zelo prav, ko je bila jed kuhana , da so lonec lažje potegnili na »osteje«. Nepogrešljiv je bil tudi »pihalnik« za pihanje v žerjavico. To je bila izdolbena bezgova palica, približno meter dolžine. Z njo so globoko v peči razpihovali žerjavico, da so zanetili plamen. Vsi ti pripomočki pa so bili zaradi vsakodnevne uporabe prislonjeni kar v kot kuhinje tik ob kurišču.

V Podlipi, na zahodnem delu vasi stoji hiša, po domače se reče Matečkova brunarica, ki je bila grajena okrog leta 1780 in kasneje dozidana s prizidki. Izrazita zunanja in notranja arhitektura stavbe sodi v stil časa izpred 150 do 200 let. Zaradi svoje posebnosti je evidentirana kot nepremičnina kulturne dediščine z opisom: »Delno zidana pritlična hiša z nadstropnim prizidkom na vhodni fasadi. Streha je simetrična strma dvokapnica. Ohranjen lesen strop in črna kuhinja. Polkrožen kamnit portal. Osnova iz sredine 19. Stoletja«.

Stavba je bila leta 1976 prodana novim lastnikom, ki so jo z izrazitim občutkom ohranjanja kulturne dediščine prenovili. Vhodni polkrožni kamnit portal krasijo polkrožna lesena vrata z utori in tolkalom. Ob vstopu v predprostor, nam od saj nekoliko zakajena stena nakazuje vhod v črno kuhinjo s kuriščem, nišo in oknom. Na lesenem tramu, ki na steni štrli iz zidu, sta še vedno postavljena dva kovinska lonca prekrita s sajami. Iz črne kuhinje se še tudi sedaj ogreva krušna peč, ki je postavljena v sosednjem prostoru, to je v hiši. Peč je obdana še s prvotnimi pečnicami, lesen strop nad njo pa prečno krasi tram prav tako iz časa prvotnih lastnikov. Zunanje stene hiše so iz brun, med katerimi so vgrajena majhna okna z »gautri«.

V brunarici so poleg navedenega ohranjeni tudi razni drugi deli, ki pričajo o pretekli arhitekturi. To so oboki, stenske niše, podboji, kamnite stene, les... Ob vhodu v shrambo je ohranjen lesen prag, na katerem so sekali ali rezali meso tik predno so ga dali v lonec. Celotna brunarica z okolico nudi prijeten dom sedanjim lastnikom in je prav po njihovi zaslugi že vrsto let ne le ponos in okras vsej podlipski dolini, pač pa tudi vzoren primer ohranjanja kulturne dediščine na Slovenskem.

Ob pogledu na to ohranjeno črno kuhinjo se spominjam svojih otroških let, ko sva s sestro hodili po mleko na kmetijo k Podolgarju, kjer so še kuhali v črni kuhinji. Vse je bilo črno, stene, stropi, tla, posode, le mleko je bilo belo. Dišalo je po dimu in v zimskem času po mesnini, ki je visela izpod stropa . Kuhinjska zunanja vrata so bila ob kurjenju vseskozi nekoliko odprta, da se je dim valil ven. Zato je zlasti pozimi , ne glede na to da se je kurilo, močno zeblo, predvsem v noge. Ker so imeli pri hiši mlin, so prav v tej črni kuhinji pekli tudi kruh . Bil je temen z zlato rumeno skorjo in mehko sredico. Obe s sestro sva dobili hlebček, včasih je bil še topel, vedno pa tako dober, da sva ga pojedli že do doma.

Besedilo in slike Sonja Malovrh, april 2015

Povezani dokumenti

Galerija slik