× Aktualno Društva Podjetja Foto galerija Kontakti
☰Menu

Mamina soba hrani spomine na davno pretekle dni

Sredi Podlipske vasi stisnjena pod breg, stoji povsem običajna hiša, ki v sobi pokojne gospodarjeve mame skrbno hrani njeno »opravo« in spominke davno preteklih dni.

Objavljeno: 21.8.2015 6:39:29 | Tiskaj | Pošlji
Sredi Podlipske vasi stisnjena pod breg, stoji povsem običajna hiša, ki v sobi pokojne gospodarjeve mame skrbno hrani njeno »opravo« in spominke davno preteklih dni. Poleg drobnih predmetov so v sobi  nameščeni deli starodavnega pohištva, ki so postavljeni na vidno mesto ali izobešeni po stenah. Na njih ni prahu, zdi se, da soba še vedno živi. Vsak  predmet ali del pohištva je dragocen in predvsem domačim drag spomin, ki v sebi skriva svojo zgodbo. Zgodbo, ki se je porajala v preteklosti, grenko in tisto lepo, nepozabno.

Ob vratih je v stensko nišo vgrajena visoka stenska ura z nihalom, ki od starosti ne kaže več točnega časa. Ohišje in zaščitna vratca ure so bogato okrašena z ornamenti in dajejo vtis, da so izdelana iz orehove korenine. Kdo jo je izdelal ni znano, ve pa se, da sodeč po okrasju pripada obdobju od konca 19. ali začetka 20. stoletja. Na ohišju mehanizma nad rimsko številčnico se nahaja slika s pripisom »MOLO«. Prikazuje beneško pristanišče pred Markovim trgom. Na drugi steni, med slikami in fotografijami visi stensko zrcalo. Okvir stenskega zrcala je narejen v enaki maniri, izrezane orehove korenine. Vrh zrcalnega okvirja krasi bogato izrezana atika – okrasni strešni zaključek, stranice okvirja pa polstebrički z vertikalnimi rebri, ki na vrhovih nosijo kapitele – zaključne krone stebrov. To je bilo nedvomno pohištvo prestižne vrednosti.
Omara je polna knjig in slik, na vrhu nje sta postavljeni majolki  in odprta spominska knjiga. Miza je pokrita z vezenim prtom,  na njej je pehar z jabolki. Okna sobe zastirata zavesi izdelani iz pravega belega platna z všitimi klekljanimi čipkami. V sobi je tudi kolovrat in v kotu krušna peč s klopjo. Na vratih je izobešena  gorenjska narodna noša z vsemi pripadajočimi deli, krilom, predpasnikom čez katerega visi kovinski pas, ruto, avbo…tudi cekar s šopkom rdečih nageljnov. Noša, ki jo je mama ponosno nosila ob raznih slovesnostih.

Ob pogledu na vse te predmete se mi oko ustavi na starem muzejskem gramofonu. Ta je postavljen na  nočno okroglo mizico stilnega pohištva. Lesena skrinjica ima v notranjosti mehanizem, nad njo se dviga mogočna troblja, pod njo je plošča in ob strani ročica za pogon. Med predvajanjem je treba stransko ročico večkrat zavrteti, da je vzmet napeta, ta namreč poganja vrtenje plošče. Ritem skladbe pa se uravnava z malo kovinsko ročico. Na gramofonu so vrteli plošče, na katerih je bila posneta le ena sama skladba, ki je trajala 2 do 3 minute. Poslušali so predvsem narodno zabavne ansamble, med njimi je še vedno ohranjena plošča ansambla Veseli kvintet. Tudi ta gramofon sodi v obdobje leta 1900.

Lastnik pove, da je še vedno možno poslušati glasbo iz tega gramofona. Na ploščo položi iglo, zavrti ročico in zaslišijo se takti skladbe, katerim za trenutek oba prisluhneva.  Nato pogovor nadaljujeva in ta postane čedalje bolj živahen. Spomin seže daleč nazaj in pripoveduje mi zgodbe, kako so se pred mnogimi leti znali poveseliti mladi. Ob nedeljah in praznikih so prav ta gramofon potegnili k steni in trobljo usmerili skozi odprto okno obraščenega z brajdo, ki je rastla ob zunanjem zidu. Nekdo izmed družbe je vrtel ročico gramofona in glasba se je slišala daleč po vasi. Prihajali so mladi fantje in dekleta, plesali so kar po dvorišču, ob slabem vremenu pa tudi po hiši. V hiši je bila postavljena tudi velika kmečka miza - 2m je merila v dolžino -  na kateri so igrali tako imenovano »marjanco«. Pokrov mize so sneli, dno pod površino mize je bilo razdeljeno na tri polja, med njimi so bili izdelani tuneli iz lesa, vogali so bili prečno zaključeni, v njih pa figurice, ki so predstavljale kmete in kraljico, ki je stala na podstavku sredi  polja. Z brckom na vrvici so podirali kmete, tudi kraljico… Za dobro razpoloženje je skrbela  njihova gostilna, točili so pijačo in ko je zmanjkalo denarja, so pili na kredo. 
 
Že ko sem hotela oditi, mi je gospodar na stopnišču hiše pokazal še lesen potovalni kovček, ali bolje potovalno skrinjo. Prav tako, s katero so nekoč ljudje z ladjo  odhajali  prek oceana v Ameriko služit denar ali pa se z nje vračali. V notranjosti pokrova potovalne skrinje je slabo ohranjena etiketa – nalepka proizvajalca. Na njej je še vedno dovolj jasno viden tiskani zapis emblema – likovno umetniško znamenje blagovne znamke in njene letnice obstoja 1897. Tudi ta je bila  izdelana okrog leta 1900 in je zelo lepo ohranjena. Gospodar je zunanjost skrinje sam obnovil. Les je zaščitil s sivo akrilno barvo, čez njega pa so pritrjene kovinske in lesene ojačitve. Zapira se s ključavnico in usnjenimi pasovi na karabinčke. Tiste davne čase so notri zložili vse, kar so odnesli s seboj čez lužo. Pa se je zgodilo, da tudi ob povratku domov dostikrat niso prinesli kaj drugega. Danes ne služi več temu namenu, pač pa so v  njej posajene rože in je lep okras stopnišča. 
S hvaležnostjo za vse kar so mi povedali, se poslovim in zaprem vrata te prijazne hiše. Ko stopam skozi vas, razmišljam, koliko zgodb in dragocenosti se še skriva pod tančico preteklega časa v tej prelepi zeleni Podlipski dolini.
    
Zapisala: Sonja  Malovrh, junij 2015

Foto: SM 

Povezani dokumenti
Galerija slik
Domov
Pokrajina v sliki
Društva
Podjetja
1 Klik d.o.o. © 2012 Vse pravice pridržane!